Zgodovina Mlina Ponikve – History of the Ponikve Mill

Na starem kamnitem portalu mlina so še danes vidne inicialke imena in priimka njegovega lastnika ter letnica njegove izgradnje. Mlin na Ponikvah je bil zgrajen leta 1873, prvi njegov lastnik pa je bil domnevno Jože Radelj.

Mlin na vodni osnovi je Radelj postavil v najdaljši slepi dolini v Sloveniji, ki jo je skozi čas oblikovala ponikalnica Temenica, ki izgine v več požiralnikih, največja izmed njih sta Rupa I in Rupa II. Ob visokih vodah reka doseže tudi požiralnike pod hribom Sveta Ana. Jugozahodno od ponorov v jesenskem in pomladnem dežju visoke poplavne vode poplavijo travnike in nekatere njive. V bližini je mnogo vrtač in manjših podzemnih jam, pogosti pa so tudi ugrezi. Na severnem delu Temeniške doline se nahaja tudi najbolj vinorodno območje v občini Trebnje, kjer v mnogih zidanicah dozoreva dolenjski posebnež, cviček.

Od nekdaj je veljalo, če so lastniki mlina imeli sina, so mu kasneje zapustili mlin. Če pa so imeli le hčere, so jim pomagale v mlinu in v hiši, dokler se niso poročile. Mlinarjeve hčere so prevzele mlin oziroma so ga prevzeli njihovi možje. Prav tako so skupaj delali, dokler ni prišel čas, da predajo mlin naslednji generaciji.

Svoje može so po navadi ta dekleta spoznala prav v mlinu. Fantje so jim prepevali pod oknom, jih vabili na plese, jim nosili rože, z veseljem v mlin odnašali pšenico v mletje ...

Prav zato so očetje imeli pogosto navado, da so dali v hišo »ta težka vrata«. Če so dekleta ponoči morala iz svoje sobe, so morala skozi ta vrata. Vrata so zelo zaškripala, oče se je prebudil in vedel po času, ali se je dekle odpravilo na stranišče ali na »nočni pohod«. (Ustni vir: Stanka Osolnik)

Radelj ni imel ne sinov ne hčera, kateremu bi zapustil donosen mlin, zato je za svojega vzel sestrinega sina. Tako je mlin prešel v last rodbine Rozman. Rozmanovi, potomci še danes živijo v sosednji vasi Jezero, so mlin modernizirali z žago, ki je bila po 2. svetovni vojni opuščena. V posesti so imeli tudi veliko okoliške zemlje. Po vojni je premožna družina Rozman, predvsem zaradi njene podjetnosti, padla v nemilost takratne oblasti, ki jim je mlin in okoliško zemljo nacionalizirala ter jo razdelila v najem oz. prodala  drugim. Po osamosvojitvi Slovenije so Rozmanovi dobili povrnjeno odškodnino, vendar v obliki nadomestnih nepremičnin, saj so prvotna zemljišča od občine odkupili drugi. 

Mlin je tako po 2. svetovni vojni prešel v last Trebanjske Občine, le ta pa je mlin leta 1954 prodala mlinarju Stanku Zakrajšek, ki se je kot mlinarjev vajenec posla učil pri sosednjem mlinu.

Delo v mlinu je bilo težko, a dostojno za preživetje. Vsi trije otroci mlinarja Zakrajška so dokončali fakultete in se zaposlili, mlin pa je zopet ostal brez mlinarja…..

Otroci mlinarja Zakrajška so leta 2012 mlin prodali zdajšnjima lastnikoma Jarc, ki si želita mlin obnoviti in tako omogočiti vpogled v delo in življenje ljudi iz nekdanjih starih časov.

Zapisala: Lidija M. Jarc